Na dopust sem se odpravil tako, kot se za pravega surfača spodobi – z ženo! Prvoten plan, da potujemo v kompaniji z Aljažom je žal padel v vodo, zato odrineva pač sama. Sva mislila, da greva v soboto, pa mi je v službi že v četrtek padel jermen dol, itak pa že cel teden ni bilo nič od mene. Torej v petek odrineva in vozi miško.

Pot po bivši Jugi klasično dolgočasna in monotona. Na razpolago sva imela dva dni do trajekta, zato se oglasiva pri domačih sosedih v Makedoniji. Tam zvečer pošteno zvozimo, drugi dan pa kratek ogled mesta Kratovo in obisk sobotne tržnice. Štala že na prvi pogled! Kozlički in odojki zvezani na tleh, med ogledovanjem jih pošteno brcajo, paprike, feferoni in osli, s katerimi priderejo ljudje iz bližnjih hribov ležijo eno čez drugo. Cene pa minimalistične, če kaj kupiš, imaš že kar občutek, da se iz prodajalca/ke delaš norca. Seveda sledi še povabilo domorodcev na dobro pojedino v vaško ribjo restavracijo, potem pa proti Atenam.
Spet precej monotono čez Grčijo. V vseh državah, razen seveda v nam tako prijazni in domači Hrvaški padeva na cestninah v I. klaso – super. V Atene prispeva pozno ponoči. Preplašen po vseh pričevanjih o tem kako grozni vozniki so Grki ugotovim, da sploh ni nič groznega. Zaleživa kar pred trajektom v E1. Zjutraj pa čakanje, da se odpre prodaja kart. Med tem prispeta že oba trajekta, GA-Ferries in pa Blue Star Ferries. Razlika očitna že na zunaj. Tako brez večjih premislekov kupiva karte za Blue Star Ferries, seveda za osebni avto, kot je svetoval IvanS. Pri vkrcanju pa pregled kart, itak takoj ERROR in sledi doplačilo za minibus, ki je pol cenejše od kombija. Natovorimo, bumf na palubo, pa užgi po Laškem. Veter je pošteno pihal in že je prihajal na usta tisti nasmeh. Bilo jo čisto vredu, en-dva-tri je bil večer, pa noč, pa greva spat v podpalubo. Seveda sem se samo premetaval, ko bi vsaj ugasnili luči. Ampak sem se nekako naspal, zjutraj pa slišim po zvočniku, da raztovarjamo za otok Kos, kar pomeni še eno uro, pa smo tam.

In res Čez eno uro na trdnih tleh Rodosa. Kam pa zdaj? Ja kam, kam, direktnega na Prasota. Malo opazujem drevje na poti, kva je zdej to, kr ena Južina? Bližje kot sva Prasonisiju, bolj je ta Južina dobivala pravo smer in jakost jesenskega Severozahodnika na spodnjem delu otoka. Prihod na Prasonisi to samo potrdi. Veter piha z jakostjo kakih 20 vozlov. Bomba za slalom. Med dvemi kemperji na celotnem območju z lahkoto najdeva primeren prostor za najin surfmobil in začne se raztovarjanje. Predno je vse raztovorjeno imam jaz že sestavljeno opremo, še skok v šortija in hitro na vodo. Do onemoglosti, kako pa drugače, kot da je sodni dan in jutri sploh ne bo vetra.

Tako je bilo dan za dnem, veter od 17 do 30 vozlov. Pravi raj! Surfcentri so bili odprti od 9-ih do 18-ih. Takrat je bilo na vodi 30 do 50 surfačev in nekaj kajtov. Pred in po tem pa na vodi le po dva, trije srfači, kar ponudi prave pogoje za doseganje zelo velikih hitrosti z slalom opremo. Slalomistične družbe sem imel bolj malo. Ata Jodlar, (Herwig Bodingbauer) http://www.prasonisi.com/speedcontest.php rekorder Prasonisija z svojo speed opremo in pa Američan, tekmovalec National CUP-a, z dolgoletnimi izkušnjami na vseh področjih slaloma. Čez dan se je vozilo po čopu, zvečer, po šesti uri pa se je začel speedsešn. S seboj sem imel celo izposojen GPS, katerega pa sem po parkratni uporabi pospravil nazaj v etui, saj sem se z njim počutil precej neugodno. Stalno gledanje če si bil dovolj hiter, ali si bil hitrejši kot prejšnjo vožnjo... Fuj, vse me je preveč spominjalo na vožnjo v avtomobilu, ko moraš neprestano gledati, da nisi prehiter. Pa saj ja surfamo za dušo. Važno je da se počutiš hitrega in v tem uživaš, pa naj bo kilometer na uro gor ali dol. Je pa vseeno zanimivo videti kje približno se vse skupaj giblje in nisem mogel skriti veselja ob prvi prekoračitvi 60-ih km/h. Žal za speedsešn moja oprema ni bila konkurenčna, smernik dolg 37 cm in 68 cm široka deska imata prevelik upor za doseganje rekordnih hitrosti, vseeno pa so hitrosti, glede na to, da sem že po čopu presegal 60 km/h, verjetno to vrednost precej presegale. Občutki so nori, ko pri 25-30 vozlih in jadrom 7.2 m2 spustiš popolnoma z vetrom, vodna gladina pa je popolnoma mirna. Mogoče mi je sedaj celo žal, da v takih trenutkih nisem imel GPS-a na roki. Med tem Maja osvaja vodni štart in se spravlja v zanke na 90 l freestyle deski, saj je na slalomski deski to precej zahtevnejše.

Med posameznimi seansami surferije sva se potikala po otoku. Vetra nikjer drugje nisem našel, no verjetno bi se dalo v zalivu Plimiri voziti z 9m2, Ixia tudi premalo, mogoče slabe 3 bofore. So se mi pa kar cedile sline, ko sem si predstavljal, kakšen speedsešn bi bil v zalivu Plimiri ob primernem vetru. Nikjer žive duše, popolnoma prazne plaže, mogoče posamezni kopalci, idealno za odklopiti se od vsakdanjega tempa. Na severnem delu otoka se nisva preveč zadrževala, saj nama turizem ne diši kaj preveč, zato pa naju je toliko bolj prevzel južni del. Še posebej ob večernih urah, ko sonce tik pred zahodom osvetli hribe z oranžno barvo. Že kar malo kičasto.

Po devetih dneh je začela peščeno plažo na Prasonisiju zaradi polne lune počasi zalivati voda. Nič kaj prijetno, ko se ponoči zbudiš in ugotoviš, da bi bilo fino, če bi naredil nasip okoli avtomobila in opreme. Lopato v roke pa gremo. No na žalost je bilo tudi jasno, da bo severozahodnik crknil in bo obrnilo na južino, kar pomeni konec surferije. Posledično se odločiva, da zapustiva Rodos in udariva še malo turizma po Jugi. Vseeno je devet polno vetrovnih dni, ko sem surfal po trikrat na dan do onemoglosti, pustilo odlične vtise.

No, kot rečeno se vrneva na celino, ostali so nama še trije dnevi, zato gas do Ohridskega jezera. Drugi dan ogled starega mesta, nato pa vprašanje: A jo užgeva čez Albanijo, Črno goro in Bosno direkt v Dubrovnik in morda ujameva še kaj vetra na Jadranu? Itak! In res izvedeva ta podvig. Albanije sem se kar malo bal, saj te strašijo na vseh koncih, da kakšno je tam, zato jo samo prepeljeva. Vseskozi naju spremlja blazen naliv. Saj je jeba, samo če bi šel še enkrat, bi si vzel sigurno malo bol na izi. Cesta je, pa jo ni pa spet je, v Tirani totalni prometni kaos in nobene označbe, na kar sva bila sicer opozorjena. Nasvet: Če greste čez Albanijo, izognite se centra Tirane!!!! Baje obstaja obvoznica okoli Tirane, ampak midva jo nikakor nisva našla, saj tudi nobenega odcepa ni bilo. Če nama nebi prijazni voznik Mercedesa 190D (drugega tako ali tako nimajo, razen posameznih luksuznih maffiamobilov ) vodil iz mesta, nebi imela šans. Več sreče kot pameti! No kakorkoli že, če bi ti tam crknil avto res nebi bilo prijetno, drugače pa ni panike. Sigurno pa nepozabno. V Črni gori vseeno malo bolje, pomalicava ene čevape, pa naprej do Dubrovnika. Dva dni se še paseva po Dalmaciji, žal brez uporabnega vetra za surferijo. Potem pa domov.

September je res super mesec za take podvige. V južnih krajih voda še topla, zrak tudi, prazne ceste, malo turistov, prazni surf spoti, vetra se pa tudi še nekaj najde. V sedemnajstih dneh sva ogromno videla, ogromno doživela in devet dni žgala na polno. Vrhunsko!